Šele ko sem videla to sliko, sem se zavedela, da ne bom več hodila mimo nje na toplo malico po pozimi zaledeneli, jeseni in spomladi pa blatni uradni šolski poti v bolnico. Da, ko se bom vračala, ne bom več zrla na levo in brala, da je Bog gej. Ne bom se več spraševala, komu bolj zaupam; tistim, s katerimi živim, ali z njemu, v katerega verujem.
Ne bom si več mogla izbrisati dolgčasa med sedenjem pri športni vzgoji, čigavi čevlji hodijo po asfaltirani potki zunaj.
To je tak žalostno :(
obvestilo?
ponedeljek, 13. september 2010
Naročite se na:
Objave (Atom)