Gimnazija Brežice.
Kaj se dogaja.
Kakšni so problemi.
Kdo vam nagaja.
obvestilo?
Gib-blog je blog, namenjem vsem dijakom Gimnazije Brežice, ki želijo pisati. Kar koli, kadar koli, o čemer koli in o komer koli. Blog za vse GIB gimnazijce, ki razmišljajo širše.
Podoba
fakultete kot brezplačne, dostopne in predvsem izobraževalno usmerjene
ustanove se bo kmalu spremenila v plačljiv, nedosegljiv in vedenjsko
omejen prostor privilegiranih posameznikov. Ali se bomo res slepo
podredili krizi visokega šolstva ki grozi da nas bo pustila neumne in
družbeno neozaveščene?
Mi, študenti, bomo še naprej vztrajali pri boju za kakovosten študij sedanjih in bodočih generacij!
Vabimo vas, da preberete peticijo proti noveli Zakona o visokem šolstvu.
Študenti in dijaki enotni v obrambi vzgoje in izobraževanja!
sreda, 14. september 2011
Osebi, ki je na vsa ogledala v šolskih WCjih nalepila tista sporočila: tvoje dejanje ni ostalo neopaženo in necenjeno. Thumbs up!
Dvomim pa, da bo moje sporočilo opaženo. :)
žal mi je za vas, ker se ne boste potili v novi telovadnici.
Verjamem pa, da vam ni niti malo žal in da pričakujete le še faks, faks, faks in naaajdaljše počitnice v življenju. Produktivno jih izkoristite in se polni energije zapodite v kupe debelejših knjig od Slave vojvodine Kranjske.
Dokler se vam ne pridružimo v beli Ljubljani ali vijola Mariboru ali vrtničasti Novi Gorici (ali kamor koli že odhajate za naslednjih večinoma 5 let), vas bomo pogrešali in izkoristili vsak trenutek, ko vas bomo zopet zagledali, kako posamično kapljate v gimnazijske prostore.
Že od torka razmišljam o pesmi, ki bi jo pridala k temu postu.
Ker nisem našla nobene primernejše, prilepljam tole:
Uspešno na maturi in kasneje na študijskih izpitih! Imejte se lepo, lepo, lepo! :)
P.S.: Slik z letošnje podelitve ključa ni, ker me je bilo strah, da bi bil mobitel ustreljen. :P
Med drugim tudi to, kdaj kdo kaj piše, koliko šutov si je človek že nabral, izjave profesorjev in zgražanja nad njimi pa tudi vse jamranje in obupovanje nad gimnazijo se znajde - le kje drugje kot na modrih zidovih.
Še vedno je držalo (in bo še kar):
-odnos med dijakom in profesorjem najprej začne graditi dijak;
-gimnazija želi s svojimi zahtevnimi učnimi vsebinami spodbuditi dijake k rednemu delu in učenju z razumevanjem;
-končana gimnazije ne daje zaposlitvenih možnosti, zato pa širšo odločitev za študij;
-bivši gimnazijci imajo na faksu veliko manj težav z učenjem od drugih ex-dijakov;
-pa še kaj bi se našlo.
Gimnazija je gimnazija z razlogom. Ne vem, zakaj bi vam bilo žal te izbire.
Upam, da ni sporno, če kar jaz objavim.
Vsi gimnazijci, ki želite najti v Gibih svoje prispevke, ste vljudno vabljeni, da jih pošljete na ta mail:
glasilo.gib@gmail.com
Pa ne pošiljat valentinove pošte, zanjo je namreč namenjena tista rdeča škatla pri dežurnem v avli.
Tako vam sporoča uredništvo Giba. :)
četrtek, 18. november 2010
Lep pozdrav gimnazija!
- Korl [ščetka si zobe]: E-e-e-e-e-e
- Lenyn [poje "Zbudi me za 1. maj"]: Pet besed
- SaxSim [igra "Zbudi me za 1. maj" brez g-ja]: Kaj naj povem?
Šele ko sem videla to sliko, sem se zavedela, da ne bom več hodila mimo nje na toplo malico po pozimi zaledeneli, jeseni in spomladi pa blatni uradni šolski poti v bolnico. Da, ko se bom vračala, ne bom več zrla na levo in brala, da je Bog gej. Ne bom se več spraševala, komu bolj zaupam; tistim, s katerimi živim, ali z njemu, v katerega verujem.
Ne bom si več mogla izbrisati dolgčasa med sedenjem pri športni vzgoji, čigavi čevlji hodijo po asfaltirani potki zunaj.
To je tak žalostno :(
Naše prvo leto na gimnaziji je vaše zadnje. Po devetih mesecih se je rodila naklonjenost, sedaj ji pravimo pogrešanje.
Po dveh urah od predaje ključa je na hodnikih vladala tišina, nekatere učilnice so samevale ob nepobrisanih tablah. Še stene so opazile, da nekaj manjka. Mi pa vemo, kaj.
Imejte se fajn; če se do zdaj niste, se začnite jeseni sproti učit, da bodo izpiti pošlihtani tako, kot morajo biti in da bodo glave bolj polne kot prazne. Pa ne študirajte do 35., kot je postalo moderno. Bodite nam še naprej za vzgled, kot ste nam bili do sedaj.
Ponosni smo na vas, upravičite to na maturi!
Od vas smo se marsičesa naučili, zlasti pa nam bo v spominu ostalo kaj takega:
Družba, en lep pozdrav iz oblačne Ljubljane. Oblačne zaradi oblakov (vreme pa to) in pa tudi zaradi napovedanih sprememb zakona o študentskem delu, dijaški prehrani, štipendiranju... V glavnem, preidimo k bistvu, v sredo ste vsi vabljeni v Ljubljano na demonstracije. Demonstracije se začnejo ob 13.00 na Prešernovem trgu, od pouka pa manjkate opravičeno. Več informacij na www.skupaj.info.
Štiri leta življenja. Štiri zablujena leta? Štiri izgubljena leta? Štiri uživaška leta?
Vtisi iz gimnazijskega življenja, dogodki v starih in še bolj starih klopeh, utrinki s sprehajanja sem ter tja po avli, uradna šolska pot, ki se vije do bolnice in tople malice, sončni žarki, ki začno na vrt kukati že zgodaj zjutraj in nato grejejo prebujajoče se vrtnice, gneča ob obešanju suplenc, Suzana, ki ima svoj pogled usmerjen neznano kam, ne ozirajoč se na vijolice, ki počasi odcvetajo, zasanjani obrazi, ki zrejo izza osemdesetih oken v nikakor nedolgočasne fasade sosednjih stavb in preštevajo travne bilke, ubogi avtomati, ki so tepeni vsaj dvakrat v enem odmoru, ker raje sprejemajo žvenketajoče kovance kot dajejo kavo, vročo čokolado, plastenko pijače ali paket žvečilk, stene, ki se tresejo zaradi mimo hodečih in mimo tekočih… Tisoč drobnarij, ki naredijo gimnazijo tako, kot jo poznamo.
Kakšno jo poznate vi? Kako ste zadovoljni z njo? Kaj vas moti? (Obstaja tudi možnost anonimnega pisca komentarja.)
Prilagam mnenje, ki sta ju napisala četrtošolca in se jima hkrati tudi lepo zahvaljujem.
Moj pogled na gimnazijska leta
Vsem bodočim gimnazijcem/ kam v vednost, gimnazija ni noben bau bau, kot vas verjetno strašijo v osnovni šoli! Krst ni pretirano strašen, mogoče boste imeli tako srečo kot jaz in vas sploh ne bodo krstili! Prvi dnevi bodo verjetno težki, tako kot je vsak začetek, a ko boste spoznali gimnazijo, osebje ter si poiskali nove prijatelje, bodo stvari postale zanimive.
Glede ocen se navadiš, da to ni osnovna šola in se lahko posloviš od samih petk, kar pa ni nobena katastrofa. S pozornim poslušanjem pri urah in enodnevnim učenjem pred testi se da brez problemov narediti letnik s prav dobrim uspehom. Največji šok glede ocen boste verjetno doživeli pri matematiki in fiziki, vsaj pri večini dijakov je tako.
Meni osebno ni bilo nikoli žal, da sem se odločil za gimnazijo. Dejansko boste osvojili določeno splošno znanje na številnih področjih. Profesorji so v večini v redu in dokaj razumljivi ter pripravljeni za šale. So pa tudi posamezniki, ki po mojem mnenju niso dovolj usposobljeni za poučevanje na gimnaziji. Njihove ure so ponavadi zelo ''u izi''. To se vam bo verjetno zdelo nadvse fantastično, vendar boste krute posledice občutili na maturi, če ne boste sami toliko več delali.
Stvar, ki me je najbolj zmotila na gimnaziji, je organiziranost le-te. Navadite se, da boste stvari izvedeli v zadnjem trenutku ali pa sploh ne. Slaba organiziranost se kaže tudi na žal redkih športnih in projektnih dnevih, izletih ter ostalih stvareh, ki jih organizira gimnazija. Tako da se boste pogosto morali sami zorganizirati.
Izgled šole in opremljenost je, kakršna pač je, s tem se nima smisla kaj veliko ubadati. Se pa baje obetajo izboljšave.
Na žalost na tej šoli ni tako velike podpore športu, kot bi jo pričakovali. Tako boste športniki za marsikaj prikrajšani. Šolski sklad, ki ga gimnazija tako poudarja, gre v večini za vse druge stvari. Šport je zadnja skrb. Včasih igralci ostanemo celo brez zaslužene malice ali pa celo brez prevoza, zato se tekmovanj ne moremo udeležiti. Vendar če nisi športnik, te te stvari ne ganejo preveč.
V glavnem … Na gimnaziji je prav fajn! Veliko je smeha, zgodi se veliko zanimivih dogodkov, se je pa treba tudi malo usesti za zvezke, da napreduješ v višji letnik. Štiri leta minejo, kot bi rekel keks in vsak naslednji letnik je večja uživancija.
Vsi, ki ste se odločili za gimnazijo... Ne imejte prevelikih pričakovanj, ker boste preveč razočarani, pa boste super preživeli ta štiri leta!
Pa zapomnite si: „Vse je v glavi.“
Kuzminatorčk
***
Če je Makine napisal testament svoji francoščini, ki ga je za vedno zaznamovala, si tudi naša gimnazija zasluži svoj testament. V teh štirih letih obiskovanja nam je nekaterim že tako zlezla pod kožo, da jo komaj še prenašamo.
Pa ne da karkoli grajam, ne še.
Najprej prijetne stvari. Začnemo s vpisom, ki je prva prelomnica. Tu se začnejo vse poti. Na brežiški gimnaziji lahko že na začetku pričakujemo favoriziranje evropskega oddelka, s čimer načeloma ni nič narobe, postane pa hitro moteče. Razumeti je treba, da gre za markanten projekt naše šole, ki si težko privošči premalo število dijakov. Res je, da to nikakor ni slab projekt. Čeprav sam nisem vključen vanj, vem, da ponuja ogromno dejavnosti, katerih bomo v drugih oddelkih redko deležni. V mislih imam predvsem ekskurzije in razne projektne dneve. Poleg tega so na urniku evropskega oddelka tudi predmeti, ki jih drugje ne najdemo. Zagotovo opcija vredna premisleka, seveda če nas prej naštete aktivnosti veselijo.
Druga nesplošna smer je ekonomski oddelek. Predvsem je to pribežališče ljudi, ki jih ne veseli fizika, kot pa da jih tako veselila ekonomija, a vseeno želijo opravili splošno maturo.
Ostanemo samo še splošni oddelki, zlata sredina. Za razliko od evropskega in ekonomskega oddelka ne ponuja določenih nišnih predmetov, a vseeno zahteva učenje fizike.
Naslednji večji korak je prvi šolski dan. Na ta dan dijaki četrtih letnikov označijo fazane in fazanke s flomastri in jih pripravljali na Fazanski krst, tako namreč veleva tradicija. Vsakič se najde nekaj primerkov, ki stvar zvlečejo na osebno raven in se z vsemi močmi borijo proti ubogi črki “F” na čelu. Namesto ponosa na svojo “fazanskost” raje pokažejo svoj nesmisel za humor.
In to je vse. Mogoče za vrat prileti kakšna pest koruze, a tudi to počasi zamira. Nobenih voženj formule, pitje nevemčesa ali ostalega znašanja nad šibkejšimi. Ravno tako je Krst zgolj oblika dobrodošlice, ki še tistim na odru ni preveč zanimiva. Strah je popolnoma odveč.
Kmalu sledijo ocene in učenje. Če je marsikomu do sedaj uspevalo dosegati petke brez posebnega vlaganja ter truda, se bo nekaj po vsej verjetnosti spremenilo. Ali se bo treba odvaditi petic ali pa navaditi učenja, srednja pot je redka. Kljub splošni nenaklonjenosti do kampanjskega učenja (učenje nekaj dni pred kontrolno, spraševanjem) nas je precej takšnih, ki smo ravno na ta način s prav dobrim uspehom prilezli skozi gimnazijo. Vsakemu pa iz srca odsvetujem tak način dela. Izmenjavanje intenzivnega učenja z nekaj dnevnim “zabušavanjem” je neprimerno slabše od vsakodnevne rutine. A za to rutino je potrebno začeti čim prej, najbolje že v osnovni šoli, čeprav večina tega sploh ne potrebuje.
Ravno tako se lahko vsak pripravi na kakšen “šut” / “enko” / “kol”, ki niso nikakršna sramota. Nekateri jih sicer začno zbirati in njihova redovalnica kmalu spominja na vinograd. No, sedaj se negativna ocena imenuje NMS – ne dosega minimalnega standarda. Sam velike razlike ne opazim.
Profesorji – še en votel strah nadebudnih fazanov in fazank. Slabo mnenje dostikrat izvira iz osebne zamere določenih dijakov, ki težko priznajo lastno nesposobnost. Ne vedno, seveda. Razlike med profesorji so včasih naravnost ogromne, vsak pa potrebuje nekaj navajanja. Od vsakega profesorja se lahko ogromno naučimo, če jim le damo priložnost. Razumeti je treba, da si tudi oni morajo privoščiti slabe in dobre dneve, na nas pa je, da se pri obeh primerno odzovemo. Kot pravijo – včasih angel, včasih zmaj.
Pogosto zapostavljena predmeta sta na žalost glasba in likovna umetnost, ki sicer ponujata veliko, a žal nekateri to prepozno spoznamo. Večini se pri teh navidez samoumevnih predmetih zameri teorija, vendar ta je komaj minimalno znanje za približno razumevanje "prakse".
Brežice so kot tradicionalno furmansko mesto polne gostiln, lokalov in tako dalje, ki omogočajo lagodno pitje kave in ostale oblike spoznavanja družbe. Izbira je velika, razlike pa ravno tako. Vsak zase mora ugotoviti, katera kava, čaj, sladoled in vroča čokolada sta mu najbolj všeč, tovrstno raziskovanje pa je ravno tako del gimnazije kot prastara telovadnica.
No torej, graje. Poleg že omenjene telovadnice, za obnovo katere nam ministrstvo ne odobri sredstev, naj omenim še stari del šole. Občasni potresi so tu žalostna stalnica.
Pozoren je treba biti tudi na “prepoved tavanja po mestu v času malice”, za katero se lahko zahvalimo staršem. Sicer po trenutnih načrtih vlade za naslednje generacije subvencionirana malica tako ali tako odpade. Znova bo treba počakati do naslednjih volitev.
Nova spletna stran je sicer neprimerno lepša od prejšnje, vendar to ne opraviči dejstva, da je ažurnost enaka nič. Tako so urniki ponavadi objavljeni z mesečno zamudo, zamenjav ali okrožnic sploh nihče ne pričakuje. Resnično ne razumem, kako zahtevna mora biti dnevna objava raznih obvestil. Namesto premišljene porabe papirja raje tiskamo okrožnice in kopiramo urnike. Zelo eko.
Gimnazijo je danes zmožen izdelati skoraj vsak, vprašanje pa je, če bo našel dovolj volje za šolanje, ki se z gimnazijo komaj pričenja. Po končanem šolanju ne pridobimo nobene poklicne izobrazbe, torej skoraj nimamo možnosti stalne zaposlitve. Ostane nam zgolj študij, študentsko delo ali pa lopata. Ne sprenevedajmo se, kljub številnim vratom, ki nam jih gimnazija odpre, smo po štirih letih zgolj maturanti.
