hja, mogoče se pa celotna stvar obrne, ko počasi odhajaš...maturanc je za nami, smo v pričakovanju finiša (upamo da bo graciozno)...in mene obdaja strah...zaradi sošolcev, ki so mi resnično pri srcu, je celotno življenje obdano z vato...počutim se varno, navadili smo se drug na drugega, zdaj pa se poslavljamo...ko končno pokažeš to kar si..in si dobrodošel...
zatorej vam rečem-naužijte se srednješolskih dni, izkoristite dane priložnosti...še prehitro bo konec..stvari sploh niso tako črne...na koncu smo vsi le ljudje...
jaz pa rabim svoje zavetje, svoj puhast pristan, interne fore, skrb...zadovoljna z načinom svojega življenja..pa se bliža slovo od le-tega...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
se popolnoma strinjam, ko nekaj imaš se tega ne zavedaš, ko pa izgubiš (ali pa samo začneš razmišljat o tem) se zaveš...
Drugače pa, kaj češ; vseh lepih stvari je enkrat konec.
Objavite komentar